Scenski otroci in piskoti

Pogrešam lajf
pogrešam njene razpokane ustnice
brez labele
pogrešam škarjice za nohte
in samozavest
najbolj pa pogrešam geslo za ta blog.

Če bi ga vedu, bi blo vse v redu.

Imeli smo koktejl večer. Pijanica kot vsaka druga, samo da smo se namesto z Janževcem in Sixpackom Unionov opijanili z izbrano mešanico žganih pijač, ki je vključevala Beefeaterja, Bacardi in CC.
In potem na metelkovo. Prva stvar, a daš en čik.
Valda, a si ti mogoče Zlatko, maš podobno trenerko.
Pa tako bedno kapco in pizda hodš sred noči po metelkovi in iščeš čik.
Skor, svet je lep mudelka. Tenks.
Moja bivša je mahnjena na Zlatkota. Vsi drugi ga sovražimo, ampak znamo vseeno njegove komade na pamet.
Malo chiliranja na pentagramu, še en gin tonic, juice vodka, karkoli že pač znamo narest.
Važno da imamo vsi absolventi slovenščine, ekonomije, matematike in komunikologije izkušnje izza šanka. Svet je resno lep. Še posebej za nas.
Gremo not. V menzo, ker je toplo in manj zakajeno kot v Gromki.
Yo man gdsafdsa.
Sorry, I can’t seem to understand a word you are saying. You want a smoke?
Ajde, vzame čik, najina angleščina se tukaj konča. Ene šesti Whiskeyscrewdriver poleg dveh longislandov. Konec dobesedno. Grem po pivo za šank, da ne izpadem preveč freeloader.
What’s your poison? (kao da razume oziroma sliši)
Gremo bit prijazni, natočm vsem šestim francozom nekaj, recimo da je bila tekila brez leda in soli. Limone so narezane.
Which one is your girlfriend?
They are both my exes. (eksces?)
Tako jaz štejem. Onidve najbrž drugače. Sem zamolčan in pozabljen. Se zgodi, v kakšnih drugih okoliščinah se tudi jaz ne bi hvalil z njima.
Orgija se nadaljuje. Itak ne ve kaj hoče, samo pač da bi fuku.
Do you want to dance?
Dam ji čik, ker pač dela medtem takšne gibe. Ne slišim ničesar, sedim na odru zraven zvočnika. Kakšna je današnja tema? Amy Winehouse, Blur in Fedelegrand. Kar sem prepoznal. Vmes so še večje čudaščine.
Najbolj huda ženska vseh časov.
Kot če bi imeli Katarina Čas in Maruša iz Dinamita lezbičnega otroka s svojimi geni in ga vzgojili v artfaginjo.
V Sloveniji so zato, da si ogledajo Plečnika.
Sovražim Plečnika, če bi bilo po mojem, bi podrli vse kar je naredil in dali natečaj absolventom arhitekture. Vsaj oni ne bi kelnarili v prostem času.
Ona pleše. Resno tja med zvezde. Ne spravim oči dol z nje. Lokal je njen in nikoli je ne bom pozabil. In nikoli dobil.
Obe bivši pravita, gremo domov, ti še ostani, zapecaj, huda je. Ja. Zdej sta že pokvarili vse skupaj, tako da je to to. Oziroma sem sam že prej. Pač, to je ena od mojih karakternih značilnosti. Da bom pokvaril vsako šanso, da sem z žensko. Razen če sem dovolj pijan. Potem mi bo uspelo vse skupaj pokvariti šele naslednje jutro Okej, dol mi visi. Večer je uničen, Plečnik bo obstajal do konca časa in Francozinja bo z nekom drugim. Vso srečo še naprej.
Gresta s taksijem, sam grem peš. Pač mraz, recimo da se jesen končuje.
Isti tip v isti trenirki. Me ustavi.
O ti si tisti, ki je prej hotel čik. Kao Zlatko.
Ker Zlatko?
Ima v naročju majhno mačko.
Kaj naj z njo?
Ej. Tkole je, puloverja ti ne dam, ker je preveč lep, ampak dobiš moj puli, pa jo zavij notri. Saj bi jo vzel, ampak imam psa, ki še do ljudi ni preveč prijazen, kaj bo šele z mačko.
Ne ne, jaz jo jemljem domov. Samo kako naj jo primem, da je ne bo zeblo do Zelene jame. Ker jo jaz jemljem domov.
Po mojem jo v redu držiš. Ta bo pravi Garfield ko odraste.
Ja no, resno ima isto dlako.
Ej. Samo en nasvet imam zate. Ne hranit odrasle mačke z mlekom. Dokler je majhna je v redu. Ampak ko odraste, gre mleko samo skozi njo.
Hvala. Res, je kul?
Ja, zgleda da si ji všeč.
Okej. Ajde, se vidmo še kej.
Hvala teb, res si mi polepšal dan.
Svet je kar lep po svoje. Vsaj za tistih par minut včasih. In po mojem bo jutri še lepši.

Kolikor se trudim, da bi bil glasbeni elitist, ki je tako eliten, da ne posluša niti elitističnih bendov, se včasih vseeno znajdem v položaju, ko mi je malo nerodno. Bend, ki se me je najbolj dotaknil v življenju (tudi na neprimernih mestih, po zaslugi Fergie, ki za moje pojme izžareva neko nenavadno spolno energijo, podobno tisti voditeljici mtvadria hiphop oddaje, in je blazno nepreveč privlačna, ampak mi hkrati vedno povzroči erekcijo), so po mojem black eyed peas. Ker je bil to edini cd v parlamentu, ki so ga imeli v lasti medtem ko sem obiskoval četrti letnik. In pač, če so bili včasih dokaj soliden partyrap bend in če je Fergie s solo projekti še naprej dražila mojo domišljijo, so šli s svojimi atomikharmoniksrečakanyeta forami čez mejo. Odpovedujem se jim.

1 Uvod

V seminarski nalogi bom obravnaval delo Črni dvorec avtorice Maše Modic. Poleg povzemanja teoretičnih del in njihovih idej, ki naj bi imela povezavo s tem delom, se bom poskušal posvetiti predvsem interpretaciji in vrednotenju. Vprašanja, ki se pri tem postavljajo, so, kaj lahko bralec v delu prebere, kaj nam je z njim zavedno in nezavedno poskušala povedati avtorica, ali mi je delo všeč in zakaj?

Pred prvim branjem je bila moja glavna hipoteza, da mi delo ne bo všeč, ker gre za trivialen ljubezenski roman. Po branju sem potrdil svojo hipotezo, da mi delo ne bo všeč, poleg elementov ljubezenskega romana pa sem odkril tudi elemente kriminalke. Dodal sem še hipotezo, da delo močno črpa iz drugih del in dokazal tudi to.

2 Teoretični uvod o kriminalki in ljubezenskem romanu

Ker so posamezne moderne kriminalke prekršila vsa pravila pisanja kriminalk, je edini skupni element, poleg tega da se v njej srečamo z vsaj navideznim zločinom, le še razkorak med resničnostjo in zunanjim videzem. Delo črni dvorec je v tem pogledu zadostilo kriterijem za kriminalko, saj je polno oseb, ki niso to, za kar se predstavljajo, vsebuje samomor in nesrečo, za kateri se izkaže, da sta v resnici umora, poleg tega pa se v njem pojavi še skupno pet oseb s skrivno identiteto, bralec in glavna junakinja pa v romanu kar šest oseb postavita na mesto glavnega osumljenca za sumljive pripetljaje.

Tudi motiv za zločine je v skladu z žanrom, saj gre za maščevanje za pretekle krivice, ki jih želi popraviti glavni zlikavec v zgodbi. Ta je za kriminalke značilna mešanica emocionalnega in racionalnega tipa storilca, saj zasebno krivico maščuje s skrbno načrtovanim maščevanjem, poleg odprave krivice pa je njegov cilj tudi pridobitev premoženjske koristi.

Po drugi strani pa delo lahko uvrstimo tudi v območje ženskega ali ljubezenskega romana, v katerem je osrednja tema ljubezen in razvijajoče razmerje med dvema osebama, ki ga skozi konflikte pripeljeta do srečnega konca.

Poleg tega ima Črni dvorec tudi marsikatero značilnost z ljubezenskim zelo povezanih ženskih romanov, ki so jih napisale druge slovenske avtorice. Na moderne avtorice, kot sta naprimer Vesna Milek in Brina Svit, tako spominja osrednja junakinja, ki je intelektualka iz humanističnih ved, vzdržuje pa tudi tradicije iz predprejšnjega stoletja, ki sta jih uvedli Luiza Pesjakova in Pavlina Pajk, saj je roman napolnjen z ljubezenskimi trikotniki, negovanje skozi bolezen je dvakrat katarzično in pripelje par do združitve, nasprotnica glavne junakinje je do konca pokvarjena, oba moška pa sta dokaj sprejemljiva, dokler se za enega ne izkaže, da je v resnici morilec.

Kriminalka in ljubezenski roman pa naj bi bila nezdružljiva žanra. Prvič zaradi bralcev, ki so pri prvem večinoma moški, pri drugem pa ženske, pa tudi zaradi različnosti nekaterih zapovedanih značilnosti žanrov. V kriminalkah je tako zasebno življenje junakov razen ekscentričnih hobijev potisnjeno na stranski tir, ljubezenski roman pa se tudi pod kuliso javnega ukvarja predvsem z zasebnim. Prav tako pa se razlikujejo lastnosti glavnih oseb. Te morajo biti v ljubezenskih zgodbah predvsem lepi, v kriminalkah pa pametni.

3 Analiza in interpretacija

Kraj dogajanja je večinoma grad, ki stoji v majhni vasici na severu Anglije, kamor prispe na delo slovenska družabnica in tajnica. Prizorišče je pomenljivo z večih vidikov. Prvi je vsekakor ta, da se je avtorica s selitvijo romana v tujino izognila prvi težavi, saj naj se zločini, vredni kriminalk, ne bi dogajali v Sloveniji, Anglija pa je s svojimi slikovitimi dvorci, aristokratskimi skrivnostneži in množico popularnih prevedenih del idealna lokacija tudi za ljubezensko zgodbo, kot si jo zasluži svetovljanka, ki je razočarana nad slovenskim moškim. Poleg tuje komponente je zanimiv tudi izbor dvorca, ki spet kaže na vračanje k tradiciji 19. stoletja, saj so se takrat romani lahko dogajali le na gradovih. Vse skupaj pa je lahko seveda tudi le poklon ali zgledovanje po Eleanor Hibbert oziroma Victoriji Holt.

Na to, pri komu je črpala navdih, je avtorica tudi sama opozorila prek glavne junakinje, ki omeni, da jo celotno dogajanje spominja na kakšen roman Victorie Holt. Nasploh bi Črni dvorec lahko jemali kot nekakšen pastiche oziroma zmešnjavo raznih motivov njenih del, kot sta Hiša tisočerih lantern in Rajski otok, sestavljeno v novo celoto. Takšni so naprimer glavna junakinja, ki pride na grad v vlogi družabnice in se nato zaljubi v na začetku skrivnostnega in neprijaznega grajskega gospodarja, družinska skrivnost ali prekletstvo, ki sega stoletja nazaj, zakon iz koristoljubja in zastrupitev moža, da bi se žena in njen ljubimec polastila njegovega bogastva, ali sin, ki naj bi izgubil življenje v nesreči, a se je kasneje vrnil. Kot dodatek in potrditev moji tezi pa je še glavni junak v romanu poimenovan z moško in poslovenjeno obliko Victorie v Viktorja. Na drugi strani je njegov brat, zlobni Daniel, ki bi lahko bil namig na Danielle Steel.

Poleg tega pa se mi zdi pomembna antimfeministična nastrojenost dela, ki vrača ženske v njihove tradicionalne vloge, med matere, družabnice aristokratkinj in žene. Glavna junakinja je tako v začetku sicer navidezno intelektualka, ki prekine razmerje in se ob spodbudi prijateljic odloči za delo v tujini. Vendar pa jo že delo samo postavlja v vlogo tajnice in družabnice, kar sta tradicionalna ženska poklica, poleg tega se za njega sploh ni prijavila sama in prevzela pobude, ampak se je za njega odločila le kot uslugo prijateljici in beg pred moškim, v katerega je neizmerno zaljubljena, čeprav ji sam vrača z nezanesljivostjo in potencialno nezvestobo.

Poleg tega gre za zelo pasivno osebo, ki se praktično z vsakim problemom sooči tako, da si odpočije. Že v samem začetku zgodbe jo namreč peturna vožnja z vlakom, ki jo je večinoma prespala, tako utrudi, da mora na popoldanski dremež, spanje pa deluje odrešilno tudi po skorajšnjem padcu s stolpa, ob poškodbi kolena ali po navidezni smrti zaročenca.
Prav tako je ni nikoli videti za volanom ali pri zapravljanju lastnega denarja, ko pa se trikrat znajde v smrtni nevarnosti, jo vsakič znova mora rešiti moški. Za svojo nemoč in uslužnost pa je na koncu nagrajena s sanjskim koncem, ki obeta poroko in lagodno življenje.

Na drugi strani pola je spolno privlačna tekmica za poroko z grajskim gospodarjem, samostojna preračunljivka Monika. Čeprav je tudi ona le pomočnica glavnemu izvrševalcu zločinov, začne razmišljati po svoje, igra dvojno igro ter zapeljuje in za finančno preskrbo izsiljuje dva moška hkrati ter zmeša glavo še tretjemu. Ker pa poskuša igrati moško igro v moškem svetu brez potrebnih fizičnih sposobnosti, avtorica njeno zgodbo konča z nasilno smrtjo, ki poleg tega še iznekazi njeno truplo, da se glavna junakinja ob njej neha počutiti nezadostno.

Tudi stranske ženske osebe opravljajo tradicionalne vloge. Tako iz pripovedovanja spoznamo zgodbo o grajski gospe, ki jo je mož kot kazen za nezvestobo vrgel s stolpa, v vasi se pojavita natakarica in šivilja poročnih oblek, na gradu sta zaposleni služkinja in kuharica, ter mati grajskega gospodarja, ki je po moževi smrti očitno prepustila vse zadeva v odločanje sinu ter nečaku in ki shira od žalosti ob izgubi sina, ki ga ni videla že 20 let, v Ljubljani pa čustveno mamo glavne junakinje ter njeni prijateljici, eno, ki se ji zaiskrijo oči, ko sliši, da ima grajski gospodar tudi bratranca in eno, ki je zaradi avanturističnega duha zamudila priložnost, da bi sama postala glavna junakinja v ljubezenski zgodbi.

Po drugi strani je idealen moški v romanu prikazan kot bogat, brezkompromisen in takšen, ki prevzema pobudo v spolnosti ne glede na okoliščine in želje partnerke. Do prvega spolnega akta so praktično vsi poljubi, ki jih dobi glavna junakinja, izsiljeni iz njegove strani kot znak popolne oblasti nad njo. Poleg tega izraža glavna junakinja pasivnost tudi do obnašanja nemega oskrbnika konj, ki meji na zalezovanje.

Z vidika odnosov med moškim in ženskami je zanimiv tudi način umorov. Ti so uspešni le, kadar so opravljeni s fizičnimi sredstvi, medtem ko se atentat z zastrupitvijo, kot tipičen ženski način umora, dvakrat izjalovi.

Zgodba torej sporoča ženskam, naj ostanejo pasivne, saj se bodo okoli njih po naključju zbrali moški, ki jim bodo omogočili uspešno kariero in zakon, jih reševali pred težavami, ki jih prinaša življenje in dokončno osrečili s poroko.

4 Avtoričini nameni

Kategoričnega namena avtorice ni težko ugotoviti, saj knjiga že z zunanjim videzom kaže, da je njen cilj biti trivialno delo, napisano predvsem za zaslužek. Pri semantičnem namenu, oziroma kaj je avtorica hotela povedati, je zaradi preprostega jezika, v katerem so praktično edini uporabljeni tropi okrasni pridevki in vsakodnevne metafore v stalnih besednih zvezah, lahko ugotoviti celotno fabulo, vprašljivo pa je, koliko je skriti pomen avtoričin namen in koliko le rezultat pisanja po uveljavljenih obrazcih. Enako težko je ugotoviti tudi končni namen ali kaj je avtorica s svojim delom želela povzročiti.

Tako kot je aluzijo na Hamleta možno izločiti kot verjetno razlago za to, da v zgodbi grajskega gospodarja zastrupljata njegova zaročenka in njegov brat, ker je bolj verjetno, da je motiv prišel iz del Victorie Holt in da gre tukaj le po naključju za brata, se mi zdi malo verjetna tudi ideja, da je avtoričin namen prepričevati ženske, naj bodo pasivne in se pustijo reševati moškim, ampak bi tudi za to raje krivil prepisovanje iz starejših ljubezenskih romanov. Danes si je namreč težko predstavljati žensko, ki bi se zavestno, tudi med tako intimnim opravilom kot je pisanje ali branje, odločila, da si želi biti le orodje v rokah moških oziroma to sprejela za svojo vlogo v zameno za lagodno življenje. Če s tem povežemo, da naj bi se bralka in po vsej verjetnosti tudi avtorica morali poistovetiti z glavno junakinjo, gre lahko zgolj za zavestno slabo odločitev, ki bi lahko odtujila bralke, za podzavestne avtoričine želje, ki bi jih uresničil robati ljubimec, ali pa za najbolj verjetno napol zavedno sledenje drugim delom, ki ženske postavljajo v takšne vloge.

Avtoričin namen je bil torej predvsem napisati knjigo, ki bi brez večjih naporov zabavala bržkone podobne bralke, kot je ona, hkrati počastiti svojo vzornico, življenje na gradovih in Anglijo, kakrkšna obstaja le v fikciji, ob vsem skupaj pa še nekoliko zaslužiti, s skritimi pomeni pa se najbrž ni ukvarjala.

5 Nelogičnosti v zgodbi

Ker v delu ni nikakršnih inovacij v zgodbi ali stilu, humorja, uporabne erotike ali česarkoli drugega, kar bi od bralca zahtevalo čustveni ali kakršenkoliki drugačen odziv, česar pa se od del v ljubezenskih ali krimalnih žanrih niti ne pričakuje, bom pri vrednotenju poskušal predvsem dokazati, koliko je celotna zgodba neprepričljiva. Pričakovani bralec krimalke naj bi namreč poznal določene policijske postopke in skupaj z reševalcem primera po logičnih zaključkih tekmoval z avtorjem in zločincem ter ga poskušal premagati. Zaradi nekaterih nelogičnih obratov in predpostavk mu je tukaj to onemogočeno.

Prva stvar, ki me je zmotila, je zgodba glavnega zlikavca, ki naj bi že pri trinajstih letih gojil zamero do svojega starejšega brata in v letalski nesreči nad Škotsko izginil za dvajset let, dokler se ne bi pod drugo identiteto vrnil v dvorec in se ga polastil z zapletenim in krvavim načrtom. Pri tem se mi porajata dve vprašanji. Kako je lahko aristokratski deček pri trinajstih letih samostojno preživel in drugič, kako to, da ga po njegovi vrnitvi ni prepoznala niti lastna mati? Se ne bi znašel v kakšni bazi podatkov izgubljenih oseb in bil tako vrnjen domov takoj, ko bi se poskušal vpisati v šolo, dobiti službo ali pa opraviti vozniški izpit?

Tudi njegov načrt za pridobitev bogastva je nekoliko privlečen za lase. Najprej je namreč družini poslal telegram z vsebino, da je še vedno živ, nato pa bratu podtaknil zaročenko, obema pa je pod avtomobil podtaknil bombo. Načrt sicer ne uspe, saj eksplozija obema le polomi noge, vendar pa je vseeno vprašanje, zakaj ni samo preprosteje podtaknil razstreliva pod bratov avto brez vpletanja svoje oživitve in lažne zaročenke.

Potem je prepričal nič hudega slutečega bratranca svoje pomočnice, naj se pretvarja, da je on in ga ubil. Tukaj gre za smrt, ki v svetu ne bi služil ničemur, saj v tem trenutku še nihče ni vedel, da se je sploh pojavil v bližini, v zgodbi pa je zraven le, da še dodatno zaplete stvari. Nenavadno pa se mi zdi tudi, da mu pomočnica kljub temu, da je zaradi njega skoraj izgubila življenje, še naprej brezpogojno zaupa in ga pripelje na grad kot svojega bratranca.

Nenavaden se mi zdi tudi njegov odnos do glavne junakinje. V njo je nekaj časa tako zaljubljen, da zanjo na kocko postavi svoj zapleten načrt, takoj naslednji trenutek pa jo je brez milosti pripravljen vreči s stolpa.

Tudi v zgodbi Monike je nekaj nejasnosti. Poleg tega, da mirno še naprej sodeluje z Danielom, čeprav jo je skoraj razstrelil, je do zaroke z grajskim gospodarjem prišla s hlinjenjem nosečnosti, v kar ni nihče podvomil. Če že verjamemo, da ji je Viktor verjel na besedo in da ne bi zahteval niti testa očetovstva, saj bi s poroko tudi sam nekaj pridobil, pa je skoraj neverjetno, da po njenem samomoru oziroma umoru nihče ni opravil obdukcije, pri kateri bi prišlo na dan, da v resnici ni noseča.

Policijsko delo si zasluži marsikatero kritiko. Identifikacijo utopljenca opravijo kar s pogledom na potni list, ki ga je imel slučajno v žepu. Ker so britanski potni listi ravno tako kot naši opremljeni s fotografijo, so torej vsi angleški policisti v romanu nesposobni prepoznati ponarejen potni list. Poleg tega pa že dalj časa obstajajo tudi druge metode identifikacije, recimo s prepoznavanjem, analizo zobovja ali prstnih odtisov poleg tega pa so v devetdesetih, ko se godi zgodba, poznali tudi analizo DNK.

Tudi policijski inšpektor pod krinko, ki v gradu opravlja vlogo služabnika, je v resničnem življenju, če ga že poznamo tudi v drugi fikciji, nekoliko nenavadna poteza. Prvič zato, ker dela več mesecev skupaj, kar je neobičajno zaradi stresa in osamljenosti, ki jih povzroča takšna služba, drugič opravlja nalogo, za katero bi bil bolj usposobljen zasebni varnostnik, tretjič pa ostane na svojem delovnem mestu tudi trikrat po tem, ko se zločin navidezno že razreši. Ostajajo pa še vprašljive metode, s katerimi opravlja policijsko delo, saj naprimer večkrat za najnevarnejše naloge uporablja civiliste, ne ugotovi, da so poleg njega v hiši še štiri osebe z lažno identiteto, pusti pa se tudi omamiti morilcu, ob vsem tem pa je še vedno prikazan kot izjemno sposoben policist.

Res je, da so tudi takšni spodrsljaji najbrž bolj problem zgledovanja po Victoriji Holt, vendar pa so njeni romani poleg tega, da se ukvarjajo s temo ljubezni in kriminala, postavljeni tudi v zgodovino, ko je bil velik del današnjih postopkov še neznan.

Nadalje me je zmotilo še nekaj avtoričinih napak v zgodbi. Vas na severu Anglije je tako poimenovala Vallina, čeprav gre za lastno ime iz špansko govorečega področja, na začetku zgodbe avtomobilski navdušenec predstavi svoj avtomobil kot Alfa Spider, letnik 1932, čeprav je Spider do leta 1966 poimenoval le obliko karoserije, vsi prebivalci gradu pa vztrajno pijejo cherry oziroma češnjev liker, namesto v Angliji zelo popularnega sherrya.

6 Sklep

Roman je težko interpretirati z vidika, kaj je avtorica hotela povedati, saj je tudi za žanrsko literaturo preveč idej in motivov preprosto prepisanih od drugje. Zaradi prepisovanja se pojavijo tudi luknje v verjetnosti zgodbe, ki roman pokvarijo tudi za bralca, ki ga ne bi zmotila neinovativnost.

7 Viri in literatura

Viri:
Victoria Holt: Hiša tisočerih latern [The House of a Thousand Lanterns]. Iz angleščine prevedla Darja Lenardič. Murska Sobota: Pomurska založba, 1976.
Victoria Holt: Rajski otok [The road to Paradise island]. Iz angleščine prevedla Sonja Berce. Murska Sobota: Pomurska založba, 1992.
Maša Modic: Črni dvorec. Ljubljana: Smar-team organization, 1999.

Literatura:
Umberto Eco: Možni gozdovi. Umberto Eco: Nenavaden primer ulice Servandoni. Umberto Eco: Izmišljeni protokoli. Umberto Eco, Šest sprehodov skozi pripovedne gozdove [Sei passeggiate nei boschi narrativi]. Iz italijanščine prevedla Vera Troha. Ljubljana: Literarno umetniško društvo literatura, 1999. 75-138.
Miran Hladnik: Ni take je. Sodobnost 66 (2002). 375-385.
Miran Hladnik: Slovenski ženski roman. SR XXIX (1981). 259-296.
Matjaž Kmecl: Prve slovenske kriminalke. Homologizacija književne vrste s slovenskimi družbenimi razmerami. Matjaž Kmecl, Od pridige do kriminalke. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1975. 111-123.
Jukka Mikkonen: Intentions and Interpretations: Philosophical Fiction as Conversation. Contemporary Aesthetics (27. jan. 2009). http://www.contempaesthetics.org/newvolume/pages/article.php?articleID=526
Pavao Pavličić: Sve što znam o krimiću. Beograd: Filip Višnjić, 1990.
Denis Poniž: Kako interpretiram povest in roman ter preživim maturo. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče, 1996.
Mary M. Talbot: ‘An Explosion Deep Inside Her’: Women’s Desire and Popular Romance Fiction. Language and Desire: Encoding sex, romance and intimacy. London: Routledge, 1997. 106-125.
Douglas Wynn: The Crime Writer’s Handbook. London: Allison & Busby Limited, 2003.

Ob slavni oddaji, v kateri med drugimi kreten iz Celja intervjuja slovenske estradnike, se je razvila zelo iskriva debata. Približno tako iskriva, kot bi jo ustvarili pijani šestletniki. Če obema Gartnerjema še odpustimo, ker sta pač iz Murkove kategorije in nimata nobenega stika z realnostjo, pa je neodpustljiv splošni debilizem ostalih udeležencev. O Zlatku in Katani pač ne bom, ker dejansko nisem uspel videti več kot ene minute oddaje (točno to si bom privoščil, če vsi govorijo na pamet, bom pa še jaz), se bom pa posvetil drugi pereči temi, ki je ni po mojem še nihče odprl.

Zlatkova besedila so lahko pretirano optimistična, idealistična, party in brez stika z realnostjo samo za vojno siroto, ki ji je ravno avto povozil hrčka in je investirala vse prihranke v Muro. Oziroma za tisto vrsto ljudi, ki na poroki vrti White wedding, slowdanca na Every breath you take, zamenjuje Born in the USA z ameriško himno, so prepričani, da Polly govori o Kurtovi papigi, YMCA pa je za njih hvalnica kakovosti krščanskih telovadnic. Pač po pravilu, če si v duši Domen Kumer, boš po Kumrovsko bral tudi Šalamuna. Torej naslove. Za razmišljujočega človeka je pa najbrž vsaj po barometru socialne realističnosti na čisto dovolj visokem nivoju. Če že s povsodprisotnostostjo in enoličnostjo občasno faila.

Video gradivo

in prvim volitvam, ki jim je uspelo v le 50% postati glavna zgodba dneva. Kljub pomoči dežja je torej država in evropa zgleda failala.

BFM so najboljši še živeči slovenski bend. Med neživeče štejem predvsem takšne, kot so Videosex, Pankrti, Niet, Miladojka Youneed, Lačni Franc in Buldožer. In boljši od Moveknowledgement, naio ssaion, Dan D, Elvis Jackson in predvsem so boljši od Siddharte. Siddharta smrdi. Po kemično obdelanem gnoju s saksofoni.

No in v Križankah je bila večina populacije mlajše od benda. Ne starosti članov benda, ampak pač obstoja benda. Se zgodi.  V enem od prejšnjih blogov sem pisal o temu, kako morajo stari bendi umret. BFM še ni treba, ker so pač najboljši bend v Sloveniji. Ne glede na žanr. BFM imajo radi vsi in ob temu, da se pojavijo na vsaki gasilski veselici, še zmeraj napolnijo Križanke sredi recesije z nečloveškimi cenami kart.

Vrhunec večera je bil Garbage, ki se je nekje od zadaj prikradel v to, da je najbolj popularen od vseh BFM komadov. Najbrž zato, ker ga ni preveč težko približno zaigrat na kitaro. Počasi bo končal v proudmaryknockingonheavensdoorsivapot hall of fame pesmi, ki jih zna zaigrat vsak in jih zato ne bi smel nikoli zaigrat nihče.

Po nekem čudnem naključju sem bil nekaj časa v backstagu in potem ponesreči preprečil pogled na oder več prizadetim na vozičkih, zaradi česar se opravičujem. No na koncu je koncert izpadel zelo v redu, zato ga sploh ne bom šinfal, vse anekdote o temu, kdo ga komu fafa za odrom, kdo je debela krava in kdo spije vse pivo bom pa bom prihranil za takrat, ko me bo začela plačevat Nova.

Zdaj pa upam, da nekje dobim zastonj karte za Macy Gray. Ker ona je najboljši še živeči solo umetnik z afro čupo. Rahla prednost pred Lennyjem. Lauryn Hill, Sly Stone in Bootsy Collins podobno kot prej neživeči, pač nikoli ne bodo predvsem solo umetniki v moji knjigi (blogu).

In za Monaco, Liverpool, Manchester Utd. in vse ostale. Resno. To je edina stvar, ki me drži pokonci. Da ruski tajkun ne uspe doživeti izliva po vseh naših obrazih (cumshota ali pa kaj takega zaradi ključnih besed) zaradi ekip iz delavskih mest, borcev za samostojnost in davčnih rajev (okej, to me malo manj veseli, ampak Monaco je še vseeno popušil v finalu). Resno. To je edini simbol, da gre ekipa z navijači, ki niso vsi bandwagonerji, še vedno lahko čez ekipo, ki si navijače kupuje. In to me navdihuje z optimizmom glede jutrišnjega dne. Zato hvala Barcelona, hvala, da si še enkrat premagala Chelsea.

Predhodno branje in poslušanje:

";” alt=”">

http://www.zurnal24.si/Zupan-Erjavca-ni-preprical/novice/slovenija/104392

http://www.zurnal24.si/Placaj-poloznico-ali-pa-ti-gre-glava/novice/komentarji/104385

http://www.zurnal24.si/cms/magazin/glasba/index.html?id=106691

Sej sam nisem za sazas, ampak po drugi strani je treba razumet, da bodo mediji, še posebej tisti, ki predvajajo avtorsko glasbo, proti njim. Mene zanima, če bi bil žurnal bil tako ogorčen tudi pri kakšni tožbi zaradi neplačevanja avtorskih pravic za njihove članke, ki bi jih čisto neprofitno objavljal kakšen bloger, ki mu grejo na živce njihove reklame.

Morali bi pač uvesti sistem, v katerem se avtor sam odloča, če bo pripadnik katerega od združenj za zaščito avtorskih pravic, če bo prepustil to založbi, če bo pobiral denar kar sam oziroma delal vse skupaj "zastonj" (lahko je pač član benda oziroma v dogovoru z njim pa pobira del njihovega honorarja). Potem naj pa radijske postaje in prireditelji podpisujejo pogodbe s tistimi, ki jih hočejo vrtet, če bodo pa koga na črno, pa visoke kazni. Ker bi to pomenilo, da bi bila glasba tujih avtorjev cenejša, se potem pač da vsem tujim lastnikom avtorskih možnost, da tukaj sami pobirajo denar z lastnimi pogodbami oziroma si najdejo v združenjih in založbah posrednike, ki bodo to delali za njih. Vsi skupaj tudi izberejo, za kakšne načine uporabe avtorske glasbe bi sploh pobirali denar.  Torej na koncertu v Ortu lahko bend zaigra cover, za DJevo predvajanje mora lokal plačat, v Križankah je pa oboje mogoče samo proti plačilu.

Če pa recimo tričetrt bendov na Metalcampu nima nobenega posrednika v Sloveniji, so pa njihove avtorske pravice zastonj oziroma vštete v honorar. Na radiu teh treh četrtin verjetno itak ne bo slišat. Raznim frizerskim salonom in podobnim končnim koristnikom naj potem radijske postaje zaračunavajo naročnino oziroma bodo srečne, da se predvajajo njihovi oglasi. Na koncu bi res malo ljudi ostalo v takem Sazasu, kot je zdaj, ker ima ta teoretično pravico, da glasbeniku, ki je hkrati avtor, zaračuna za vsako predvajanje njegovega videa, ki ga je uploadal na youtube, tisti, ki bi želeli, bi pa še naprej zaračunavali točno take tarife, kot jih hočejo. In če jih ne plačaš, kršiš zakon.

Poseben odstavek namenjam reprsom, ki so ob producentu in tistemu, ki ga producent sempla, vložili dokaj majhen delež k samemu glasbenemu delu komada (SAZAS po mojem ne ščiti besedil).

Pri zdajšnjem sistemu je torej problematično samo to, da se zaračunavajo avtorske pravice dvojno (radijske/tv postaje – lokali) ne pa da bi se stroški pač prevalili, da denar od predvajanja Beyonce dobi Jan Plestenjak in da MZ Hektor ni bolj kot zaradi poslovanja osovražen zaradi svoje glasbe.

Mislim si približno to, da morajo ljudje sčasoma umret. Oziroma se umaknit iz javnega življenja. Zadnjič sem spet padel notri v popularno glasbo iz devetdsetih (ja mladi whippersnapperji, rekel sem popularna glasba) in nekajkrat na repeat ponovil I’ll be there for you. In danes sem poslušal Grind Hard. Kot neposlušalec contemporary rnbja sem ugotovil, da bi bilo najbolje, da se Mary J. Blige upokoji. Resno. Edini pravi glasbeniki so ali umrli ali pa razpadli preden so postali preveč bedni. Vsi ostali so parodije samih sebe ali pa čudaki, ki se poskušajo ponovno izumit (tebe gledam Zoran Predin).
Resno, nekako bi moral nekdo povedati Rolling Stones, da so z Anybody seen my baby in prizori iz geriatrične grozljivke v videospotu večino poslušalcev za večno odbili.
Po štiridesetem bi morali vsi glasbeniki ali umreti, se za večno skregati z vsemi ostalimi člani benda, ali pa v ime vključiti kakšno od naslednjih besed: blind, limp* (razen v povezavi z bizkit), deaf, disabled oziroma x “guitar” y in igrati blues za 60 poslušalcev. Tak pač je svet.